Igralci: - NEVA (12) – vodja skupine, hladnokrvna, logično razmišlja - ALJAŽ (7) – pogumen, rad tvega, včasih prenagljen - ŽIGA (7) – previden, dvomi, a natančen
Prizorišče: stara hiša z dvoriščem (kamnit zid, vodnjak, klop, stara lopa, drevo, skrinja v lopi)
Rekviziti: star ključ z vgraviranimi znaki, več listkov s šiframi, ogledalo, sveča/UV lučka, star zemljevid, skrinja, staro pismo
(Trije otroci sedijo na klopi. Nekaj jih muči.)
NEVA: (drži star ključ) Ta ključ sem našla v steni stare hiše. Poglejta – nekaj je vgravirano vanj.
ALJAŽ: (vzame ključ, ga ogleduje) Črke. In številka. "L – 3". Pa kaj to pomeni?
ŽIGA: (previdno) Mogoče je nevarno. Mogoče ga nekdo išče.
NEVA: Prav zato ga moramo razvozlati mi – prvi.
(Neva iz žepa vzame star, zložen listek.)
NEVA: Skupaj s ključem je bil tudi ta listek. Poln je črk brez pomena: "FUHYR RE YRGB".
ALJAŽ: (pomisli) To ni jezik. To je šifra!
NEVA: Vsaka črka je zamaknjena. Če vsako premaknemo za tri nazaj po abecedi... F postane C, U postane R...
ŽIGA: (nestrpno) Kaj to pomeni?!
NEVA: (zapisuje) C-R-E-V-O... "DREVO OB ZIDU".
ŽIGA: (pogleda proti zidu) Tam je staro drevo ob zidu.
NEVA: Tja gremo.
(Ob drevesu najdejo prazen listek. Videti je prazen.)
ALJAŽ: (razočarano) Prazen je! Nič ne piše!
ŽIGA: (previdno) Počakaj... Zakaj bi nekdo skril prazen listek?
NEVA: (pomisli) Nevidno črnilo. Če ga segrejemo, se pokaže.
(Neva previdno drži listek nad soncem/svečo. Počasi se pokažejo črke.)
NEVA: (bere) "Kar iščeš, se skriva tam, kjer voda nikoli ne spi."
ALJAŽ: Voda, ki nikoli ne spi... vodnjak!
ŽIGA: (zaskrbljeno) Upam, da ni pregloboko.
(Pri vodnjaku je pritrjen listek s premešanimi črkami: "PLOAK".)
NEVA: (bere) Same premešane črke: P-L-O-A-K. To je anagram – iste črke, drugačen vrstni red.
ALJAŽ: (ugiba) KLOP? POLK?
NEVA: (razmišlja) P, L, O, A, K... (šteje) "LOPA"! Vse črke se ujemajo!
ŽIGA: V lopi. Seveda – tam nihče ne hodi.
NEVA: Gremo. A previdno.
(V lopi na steni visijo tri stare skrinje: rdeča, modra, zelena. Ob njih listek.)
NEVA: (bere) "Le ena skrinja skriva ključ do resnice. Zapomni si: 1. Zaklad ni v rdeči. 2. Če je v zeleni, potem je namig v modri – a namiga v modri ni. 3. Torej ostane le ena."
ALJAŽ: (zmeden) Nič ne razumem.
NEVA: (počasi) Poglejmo. Ni v rdeči – to vemo. Če bi bil v zeleni, bi moral biti namig v modri. Namiga v modri ni. Torej ni v zeleni.
ŽIGA: Ostane samo modra.
NEVA: (odpre modro skrinjo) Bravo, Žiga. Notri je zemljevid.
(Neva razgrne zemljevid. Napisi na njem so v zrcalni pisavi.)
ALJAŽ: Napisi so čudni. Narobe obrnjeni.
NEVA: (vzame ogledalo) Zrcalna pisava. Poglejmo skozi ogledalo.
(Neva drži zemljevid pred ogledalom. Napis postane berljiv.)
NEVA: (bere iz ogledala) "Sedem korakov od vodnjaka proti severu, kjer kamen kaže pot."
ŽIGA: (pogleda kompas ali sonce) Sever je tam.
NEVA: Sedem korakov. Štejmo.
(Vsi trije štejejo in stopajo do velikega kamna.)
(Pri kamnu najdejo listek s številkami: "3-1-11-12-1-4".)
NEVA: Spet šifra. Številke namesto črk. 1 je A, 2 je B... (zapisuje) Tri je C... ne, počakaj – Z-A-K-L-A-D. "ZAKLAD"!
ALJAŽ: Ampak kje?
ŽIGA: (pokaže pod kamen) Poglejta – kamen je premakljiv!
(Skupaj odmaknejo kamen. Pod njim je skrinja.)
(Pod kamnom je stara skrinja z ključavnico. Neva vzame ključ.)
NEVA: Črka in številka na ključu – "L – 3". Ključavnica ima enako oznako.
ALJAŽ: Ujema se!
(Neva vtakne ključ, ga obrne. Klik. Skrinja se odpre. Notri je staro pismo in majhna škatlica.)
NEVA: (vzame pismo, bere) "Kdor je prišel tako daleč, je pameten in vztrajen. Ta skrinja je bila skrita pred sto leti. V njej ni zlata – v njej je zgodba naše družine."
ŽIGA: (tiho) Sto let...
ALJAŽ: (navdušeno) Mi smo prvi, ki smo jo našli!
(Vsi trije sedijo okoli odprte skrinje.)
ŽIGA: Nismo našli zlata. A našli smo nekaj boljšega.
NEVA: Skrivnost, ki je čakala sto let. In razvozlali smo jo – skupaj.
ŽIGA: (nasmejan) Priznam, dvomil sem. A uspelo nam je.
ALJAŽ: (mu da roko) Zato pa sva ekipa.
NEVA: (vstane, dvigne staro pismo) In to je šele začetek. Kdo ve, koliko skrivnosti še čaka.
(Vsi se spogledajo, nasmehnejo. Kamera se počasi odmakne.)
VSI: (tiho, odločno) Nadaljuje se...
(Zatemnitev. Napis: KONEC – ali šele začetek?)
Trajanje ~10–12 min. Bolj zrel, detektivski ton (à la Tartinijev ključ). Uganke: Cezarjeva šifra (zamik za 3) → nevidno črnilo → anagram → logična uganka → zrcalna pisava → številska šifra. Nasvet za snemanje: šifre in listke natisnite in skrijte vnaprej. Za "nevidno črnilo" lahko pišete z limoninim sokom in listek rahlo segrejete.
Igralci: isti kot v 1. delu (Neva, Aljaž, Žiga) Zlobnež: TUJEC – skrivnosten in nevaren, hoče skrivnost samo zase in otrokom nagaja
Prizorišče: dvorišče, lopa, soba s knjigami (vse, kar imate doma)
Rekviziti: staro pismo iz 1. dela, žig s simbolom, stara knjiga, sveča, kompas, drugi ključ, škatla/omara s ključavnico
(Otroci sedijo okoli starega pisma iz 1. dela.)
NEVA: Pismo iz skrinje ni bilo vse. Poglejta – na hrbtni strani je znak. Nekakšen pečat. Krog s tremi črtami.
ŽIGA: (previdno) Ta znak sem že videl. Na vratih lope.
ALJAŽ: Torej gremo v lopo!
NEVA: Počakajta. Nekdo nas opazuje že od včeraj.
(Za oknom se za trenutek prikaže senca TUJCA, nato izgine.)
(V sobi s knjigami najdejo staro knjigo z istim znakom. V njej je podčrtanih nekaj črk na različnih straneh.)
ŽIGA: (lista) Na vsaki strani je podčrtana ena črka. Stran 3, stran 7, stran 12...
NEVA: To je knjižna šifra. Črke po vrsti dajo besedo.
ALJAŽ: (zapisuje) L... O... P... A. LOPA!
ŽIGA: V lopi? Saj smo bili pravkar tam.
NEVA: Pomeni, da nekaj v lopi še nismo opazili. Nazaj gremo.
(Na poti do lope najdejo listek: same pike in črtice. `--- -- .- .-. .-`)
ALJAŽ: Same pike in črtice!
NEVA: Morsejeva abeceda. Vsaka skupina je črka. (razvozla) Črtica-črtica-črtica je O... črtica-črtica je M... "OMARA".
ŽIGA: Omara? V lopi je stara omara!
NEVA: Tja gremo. A previdno.
(Za njimi se prikaže TUJEC. Ko odidejo, pobere njihov listek in ga skrije v žep – hoče jih zavesti.)
TUJEC: (tiho, sam zase) Brez namigov ne pridete daleč, otroci.
(V lopi je stara omara s tremi predali: A, B, C. Ob njih napis.)
NEVA: (bere) "En predal skriva namig, druga dva sta prazna. - Napis na predalu A: 'Namig je v predalu B.' - Napis na predalu B: 'Ta napis laže.' - Napis na predalu C: 'Namig ni v predalu A.' Le en napis govori resnico."
ALJAŽ: (zmeden) Moja glava!
NEVA: (počasi) Napis B pravi, da laže. Če laže, govori resnico – to je nemogoče. Torej je B vedno past.
ŽIGA: In potem?
NEVA: Preizkusimo. Če bi bil namig v predalu A, potem A laže in C laže – nobene resnice. Ne gre. Če bi bil v B, potem A in C oba govorita resnico – dve resnici. Tudi ne gre.
NEVA: Ostane samo: namig je v predalu C. Takrat A laže, C pa govori resnico – natanko ena resnica!
ŽIGA: (odpre predal C) Notri je listek!
(Ko stopijo iz lope, jim pot prestreže TUJEC. Videti je hladen in nevaren.)
TUJEC: (ostro) To skrivnost iščem že leta. Dajte mi ključ. Takoj.
ALJAŽ: (pogumno) Nikoli!
TUJEC: (se nasmehne zlobno) Kot želite. (pokaže ukraden listek) Brez tega ne pridete naprej. Jaz pa imam vse namige.
ŽIGA: (šepne Nevi) On nam je ukradel listek!
NEVA: (zbrano, tiho drugim) Nima še zadnje uganke. Če jo rešimo prvi, pridemo pred njim. Bežimo!
(Otroci se razbežijo. TUJEC teče za njimi.)
TUJEC: (kliče) Ne boste mi ušli!
(Otroci se zatečejo v sobo s knjigami. Med knjigami je skrita škatla s ključavnico na številčnico. Ob njej listek.)
NEVA: (bere) "Odgovor je leto, ko je bila skrivnost skrita. Vzemi število hiše, pomnoži s tremi, prištej število otrok, ki so prišli tako daleč, in dobiš zadnja tri števila letnice."
ŽIGA: Število hiše je bilo... 6. Šestkrat tri je osemnajst.
ALJAŽ: Otroci, ki smo prišli tako daleč – trije!
NEVA: (mirno) Osemnajst plus trije je enaindvajset. Letnica je 1921.
(Neva vtipka 1921. Klik. Škatla se odpre. V daljavi se sliši TUJČEV glas, ki se bliža.)
TUJEC: (iz daljave) Slišim vas! Ne premaknite se!
ŽIGA: (prestrašeno) Prihaja!
NEVA: Hitro, vzemimo, kar je notri, in izginimo!
(V škatli je star medaljon in pismo. Neva ju hitro pobere.)
NEVA: (bere na hitro) "Ta medaljon vodi do zadnje skrivnosti. Varuj ga pred tistimi, ki iščejo le zase."
ŽIGA: To pomeni pred TUJCEM!
(Vrata se odprejo – vstopi TUJEC.)
TUJEC: (iztegne roko) Medaljon. Dajte mi ga.
ALJAŽ: (pogumno stopi predenj) Beži, Neva! Midva ga zadrživa!
(Aljaž in Žiga zvrneta star stol pred TUJCA, da se spotakne. Neva zbeži.)
TUJEC: (jezno) Vrnite se!
(Otroci se zberejo v skrivališču, zadihani. TUJCA ni več videti.)
ŽIGA: (zadihano) Ušli smo mu!
ALJAŽ: A vrnil se bo. Videli ste, kako je bil jezen.
NEVA: (pogleda medaljon) Ta medaljon hoče. Zato ga ne sme dobiti.
ALJAŽ: (resno) Torej moramo najti zadnjo skrivnost pred njim.
NEVA: (dvigne medaljon) In jo bomo. (pogleda v kamero) Tokrat je nevarno zares.
(Otroci se spogledajo. Zunaj se sliši TUJČEV korak. Zatemnitev.)
VSI: (tiho, napeto) Nadaljuje se...
(Napis: KONEC 2. DELA)
Trajanje ~10–12 min. Nadaljevanje v istem detektivskem slogu. Uganke: knjižna šifra → Morsejeva abeceda → logična past z lažnivci → matematična letnica. Nova napetost: TUJEC je zlobnež – krade namige, zasleduje otroke in hoče skrivnost samo zase. Otroci mu na koncu z iznajdljivostjo ubežijo. Nasvet: za Morsejevo abecedo natisnite tabelo, da si igralci pomagajo med snemanjem.
Igralci: Neva, Aljaž, Žiga Zlobnež: TUJEC – še vedno nevaren, otroke zasleduje in nagaja do konca
Prizorišče: dvorišče, lopa, soba s knjigami (vse, kar imate doma)
Rekviziti: medaljon iz 2. dela, star načrt, tri ključavnice, sveča, kompas, škatla s tremi pregradami, zadnje pismo, mreža/rjuha
(Otroci previdno pregledujejo medaljon iz 2. dela. Skrivajo se, da jih TUJEC ne najde.)
NEVA: (odpre medaljon) Znotraj je majhna slika. In napis. (bere) "Kjer se sreče konec, se začne zadnja pot."
ŽIGA: Kje se reče konec?
ALJAŽ: (pomisli) Na koncu dvorišča je stara lopa. Ljudje so ji rekli "Konec sveta", ker je bila na koncu poti.
NEVA: Torej gremo na Konec sveta. A tiho – TUJEC nas gotovo išče.
(Za drevesom se za trenutek prikaže TUJČEVA senca. Otroci je ne opazijo.)
(V lopi so vrata s tremi ključavnicami. Ob njih listek.)
NEVA: (bere) "Troje ključavnic, tri uganke. Reši vse tri, sicer vrata ostanejo zaprta."
NEVA: Lotimo se ene za drugo. In pohitimo – TUJEC je lahko vsak čas tu.
(Prva ključavnica ima številčnico in listek s številkami: `1, 1, 2, 3, 5, 8, ?, ?`)
NEVA: (bere) "Nadaljuj vzorec s tremi števili."
ŽIGA: Ena, ena, dva, tri, pet, osem... Kako naprej?
ALJAŽ: (pomisli) Vsako število je vsota prejšnjih dveh! Pet plus osem je trinajst.
NEVA: Osem plus trinajst je enaindvajset. In trinajst plus enaindvajset je štiriintrideset. (vtipka) 13, 21, 34. (klik) Prva ključavnica odprta!
(Druga ključavnica ima črke. Listek z uganko.)
ALJAŽ: (bere) "Nimam glasu, a ti povem novico. Nimam kril, a preletim svet. Nimam telesa, a me lahko zložiš. Kaj sem?"
ŽIGA: (ugiba) Ptica? Ne, nima glasu...
NEVA: (pomisli) Pove novico, preleti svet, lahko ga zložiš...
ALJAŽ: (navdušeno) PISMO! (vtipka P-I-S-M-O) Odprto!
(Tretja ključavnica. Listek z zadnjo, najtežjo uganko.)
NEVA: (bere) "Pred tabo so tri škatle. Ena skriva ključ. - Na zlati piše: 'Ključ je tukaj.' - Na srebrni piše: 'Ključ ni tukaj.' - Na bronasti piše: 'Ključ ni v zlati.' Le en napis je resničen. Kje je ključ?"
ALJAŽ: Moja glava spet boli.
NEVA: (počasi) Predpostavimo, da je ključ v zlati. Potem je napis na zlati resničen, srebrni tudi resničen, bronasti pa laže. To sta DVE resnici. Ne gre.
NEVA: Predpostavimo, da je v srebrni. Zlata laže, srebrna laže, bronasta govori resnico. To je ENA resnica. Ujema se!
ŽIGA: Torej je ključ v srebrni škatli!
(Neva odpre srebrno škatlo, vzame ključ, ga vtakne v tretjo ključavnico. Klik. Vrata se odprejo.)
(Za vrati je majhen prostor. V sredini stoji star kovček. Vsi obstanejo. Nenadoma se za njimi zapro vrata – v senci stoji TUJEC.)
TUJEC: (zlobno, mirno) Odlično opravljeno, otroci. Vso pot ste opravili namesto mene.
ŽIGA: (prestrašeno) TUJEC!
TUJEC: (stopi bližje) Zdaj pa mi dajte kovček. Sto let sem čakal ta trenutek.
NEVA: (zbrano, stopi pred kovček) Ne. Vi ste iskali le zase. Kovček ne bo vaš.
(TUJEC stopi proti kovčku. Otroci se spogledajo – imajo načrt.)
NEVA: (mirno) Če ga hočete, ga vzemite. (pomakne se stran od kovčka)
(Ko TUJEC seže po kovčku, Aljaž potegne vrv – nad TUJCA pade stara mreža / rjuha. Ujame se.)
TUJEC: (se otepa) Kaj?! Spustite me!
ŽIGA: (veselo) Ujeli smo ga!
ALJAŽ: (zapre težka vrata za mrežo) In zdaj gremo – preden se izmota.
NEVA: (vzame kovček) Skrivnost ostane pri tistih, ki so si jo prislužili. Ne pri tebi.
(Otroci pridejo na prosto, zadihani a veseli. Za sabo pustijo ujetega TUJCA. Sonce zahaja.)
ALJAŽ: Torej... je konec?
NEVA: (odpre kovček, vzame staro pismo, bere) "Kdor je odklenil vsa vrata, je dokazal, da je pameten, pogumen in pošten."
ŽIGA: (tiho) Vsa ta pot... za eno pismo.
NEVA: Ne. Za nekaj večjega. Za to, kar smo se naučili na poti – in da smo ostali skupaj.
ŽIGA: (nasmejan) In da smo bili boljši od TUJCA!
ALJAŽ: (zaskrbljeno) A misliš, da se bo rešil iz mreže?
NEVA: (nasmehne se) Do takrat bomo že daleč. (dvigne ključ proti soncu, se obrne v kamero) Če najdete star ključ... ne odvrzite ga. Nikoli ne veste, katera vrata odpira.
(Vsi se nasmehnejo. Kamera se počasi dvigne nad vrt. Zatemnitev.)
VSI: (skupaj) Konec.
(Napis: KONEC – Hvala, ker ste rešili skrivnost z nami.)
Trajanje ~12–14 min. Zaključek trilogije v istem detektivskem slogu. Uganke: Fibonaccijevo zaporedje → besedna uganka (pismo) → logika treh škatel z enim resničnim napisom. TUJEC ostane zlobnež do konca – otroci ga premagajo z iznajdljivostjo (past z mrežo) in obdržijo skrivnost. Nasvet: tri ključavnice lahko posnamete kot tri kratke "izzive".